Prihaja čas živih strojev!

Maša; pravijo, da vse poti vodijo v Rim. Tvoje poti pa so vodile v Avstrijo, oziroma v Linz, kjer se ukvarjaš z tehnologijo v povezavi z družbo in umetnostjo. Bi nam povedala kaj več o tem kaj počneš, katero univerzo obiskuješ in kje si se z to vrsto umetnosti prvič srečala?

Umetnost me spremlja že od nekdaj. Že od majhnega sem ves čas risala, kiparila, itd. Resno pa sem se z umetnostjo začela ukvarjati v Reliku pod mentorstvom Zorana Pozniča, ki me je pri mojem delu tudi nekako usmerjal. Vse skupaj me je navdušilo, zato sem se odločila za študij likovne pedagogike v Mariboru.

Z video produkcijo sem se na fakulteti srečala šele v 4. letniku in takrat sem svoja prejšnja dela (na primer kiparske inštalacije) še nadgradila z videi. Ko se je študij bližal koncu sem razmišljala o temi s katero bi se ukvarjala v svoji diplomski nalogi. Slučajno pa se je v tistem času začel tudi projekt v Trbovljah – Trbovlje novomedijsko mesto. Pri tem programu smo raziskovali oziroma spoznavali nove tehnologije in kako se te novosti vse bolj vklapljajo v umetnost. Delo je bilo zanimivo in tako sem se odločila, da bom o tem pisala tudi v svoji diplomski nalogi – intermedijska umetnost kot fenomen sodobne umetniške prakse.

Študij sem sicer nameravala nadaljevati v Sloveniji, v Ljubljani, vendar sem se po premisleku odločila za študij novomedijskih umetnosti v Linzu. Na festival Speculum artium so prihajali študentje iz Linza, ki so mi to univerzo pozitivno predstavili. Tako sem se po končani diplomi odločila in šla »kandidirat« na sprejemni intervju v Linz, kjer sem predstavila svoje dosedanje delo, jim predstavila trboveljski projekt in povedala, da glede na dogajanje potrebujemo ljudi, ki imajo znanje s tega področja. Na univerzo so me sprejeli in tako sem sedaj že drugo leto v Linzu.

Ali je študij res tako zanimiv kot so ti ga pred leti predstavili študentje iz Linza? So se tvoja pričakovanja uresničila?

Priznati moram, da sem prvo leto oziroma na začetku doživela šok. Moje predznanje je bilo namreč klasično likovno usmerjeno – kiparstvo, slikarstvo, inštalacije in video, s tem, da smo video, kot sem že omenila, pobližje spoznali šele v 4. letniku tako da se s tem nisem dolgo ukvarjala. V Linzu pa smo umetniki na univerzi nekako združeni z računalničarji in programerji, kar je načeloma super, saj smo umetniki večinoma bolj odprti, programerji, oziroma računalničarji, pa imajo več tehničnega predznanja in tako se eden od drugega pridno učimo in nadgrajujemo naša dela. Računalničarji so namreč sposobni narediti marsikaj, vendar smo potrebni tudi umetniki, ki inštalacijam dodajamo neko globino, socialen čut, vsebino. Na začetku študija so nam predstavili vse tehnološke novitete, ki sem jih počasi spoznavala in delo je bilo včasih res naporno, saj mi je bila marsikatera stvar tuja, nepoznana in posledično težka. Vendar je na tej točki pomembno omeniti, da smo študentje na univerzi deležni velike podpore s strani profesorjev in tudi študentje si med seboj pomagamo.  Sčasoma delo postane lažje. Konec koncev nam je tehnologija v današnjem času blizu. Skoraj vsi uporabljamo mobitele, internet, celo v trgovini (npr. Spar) že komuniciraš z neke vrste robotom (blagajna kjer plačaš sam). Te zadeve mi uporabljamo, jih modificiramo in jih nato uporabimo za svoj umetniški izraz.

Na internetu sem zasledila, da si v diplomski nalogi analizirala princip delovanja intermedijske umetniške prakse. V povzetku naloge si napisala, citiram: »Svet postaja zgolj podoba virtualno zmanipuliranih informacij, ki prek očesa fascinirajo um. Podoba vizualnega sveta se je na psihološki opni spojila z ekranom. Oko tako postane senzor, ki mu novi mediji odvzamejo princip empatije in čustvene inteligence. Sodobnik postaja na pragu 21. stoletja vse bolj nedejaven, medtem ko so stroji vse bolj živi. Človek postaja vse bolj inerten. Prihaja čas živih strojev.« Bi nam razkrila kaj več o tem o čemer si pisala?

Menim, da smo danes ljudje že zelo izgubljeni v virtualnem, vizualnem svetu. V diplomski nalogi sem napisala, da se je podoba vizualnega sveta na psihološki opni spojila z ekranom in da nam novi mediji odvzemajo princip empatije in čustvene inteligence. S tem sem želela povedati, da danes percepcija sveta poteka samo še skozi podobe, slike, televizijo, oziroma poročila, interneta, itd. Posledica tega »bombardiranja« z vizualnimi podobami pa je, da ljudje že celo sočustvujemo preko virtualnih podob.

Na temo »bombardiranja« in preplavljanja ljudi z vizualnimi podobami sva s kolegom naredila tudi interaktivno inštalacijo, ki se je imenovala Weltschmerz. Celotna inštalacija je bila postavljena kot popolnoma sterilna, bela dnevna soba – bela miza, televizija in udoben bel stol. Na mizi je stala rdeča forma, ki je predstavljala bolečino, naša čustva. Poleg te forme pa bela pištola. Ko si se usedel na ta udoben bel stol so se sprožili senzorji in na televizijskem ekranu so se izpisala navodila. Prvo navodilo se je glasilo: Vzemi pištolo, nastavi si jo na sence in ustreli. Ko si ustrelil so se na televiziji prikazali resnični prizori. Genocid v Srebrenici, mučenje živali in ljudi, ki na Tajskem živijo v smeteh in od smeti. Namen te inštalacije je bilo opazovanje ljudi. Ali se jih grozljivi a resnični posnetki sploh še dotaknejo, jih prizadenejo?

Resnično močen odziv na posnetke sem zaznala večinoma pri otrocih, ki so se zelo pogosto spraševali: »Ali se to res dogaja?« Najstnike je najbolj fascinirala pištola. Navdušenje nad tem, da so si jo lahko prislonili na glavo. S pištolo so se nekateri celo fotografirali. Starejši pa so se bali pištole, ki je bila le igrača. Niso pa se bali prizorov na televiziji, čeprav so vedeli, da so resnični. Menim, da je ta inštalacija lepo pokazala ravno to, kako močno smo ljudje zmanipulirani in kako zelo smo že odporni na grozljive vizualne podobe.

Omenila pa bi tudi, da je bila inštalacija predstavljena na festivalu Ars Elektronika (največji svetovni festival novomedijske umetnosti). S kolegom s katerim sva ustvarila inštalacijo nama je bilo v čast, saj je na festivalu Ars Elektronika k tej inštalaciji pristopil tudi eden izmed začetnih organizatorjev festivala. Kasneje pa je pripeljal še svojega prijatelja, da sta inštalacijo preizkusila skupaj.

Mogoče še kaj več o misli: Prihaja čas živih strojev?

To se nanaša na stvari o katerih sem pisala v svoji diplomski nalogi. Omenjala sem namreč Hiroshija Ishiguro, ki je japonski znanstvenik oziroma utemeljitelj androidne znanosti. To je v bistvu robotika, ki pa se skozi čas že razvija v več smeri. Ena veja robotike je proizvod industrijskega kapitala (npr, bankomat, blagajne, ki so roboti). Androidi pa so roboti, ki so narejeni po človeški obliki. Narejeni so iz silikona in lahko bi rekla, da so to neke mehanske premikajoče se lutke.

Hiroshi pa dela geminoide. To pa je android, ki je narejen po že obstoječi osebi, torej kopija prave realne osebe. Lahko bi celo rekla, da je to dvojnik. Hiroshi je naredil svojega dvojnika. Načeloma se fokusira na telekomunikacije, saj je to danes zelo pomembna in tudi že kar razvita smer (npr. Skayp). Ti roboti pa so še nadgradnja Skaypa. Pri geminoidih je stvar taka, če bi imele tu Hiroshijev genoid, Hiroshi sam pa bi bil na Japonskem, bi se midve vseeno lahko z njim normalno pogovarjale. Obstaja namreč računalniški sistem, ki zazna oziroma prepozna njegovo mimiko, gibe in potem bi robot odpiral usta prav tako kot njegov »lastnik«, zapiral oči, premikal glavo, itd.

Japonci pri tej androidni znanosti veliko črpajo iz avtomobilov, avtomobilske produkcije. Tudi Honda ima enega zelo razvitega robota. To pa je humanoid – mehanski robot.

Meniš, da se bo svet res razvil v to smer, da bomo nekoč v prihodnosti govorili z roboti ali so to pač le poskusi oziroma raziskave?

Ja, to so poskusi, ampak… Obstaja možnost, da se to razširi, vendar jaz osebno menim, da je večja možnost, da bomo še bolj zapadli v virtualnost, v virtualni svet. Da nekako ne bomo več hodili ven, vse bomo delali kar od doma.. Poglejmo današnji Facebook. Večinoma smo ljudje že tako zapadli v ta sistem, da zelo pogosto ne gremo več na kavo, ampak se pogovorimo kar prek Facebooka.

Ste na fakulteti tudi kritično usmerjeni do tako naprednega razvoja tehnologije? Ste seznanjeni tudi z negativnimi posledicami, ki jih razvoj prinaša?

Da, smo tudi kritično usmerjeni. Vendar danes nekako brez tehnologije ne gre več. Pomembno je, da smo seznanjeni z dobrimi in slabimi stranmi tega kar ta razvoj ponuja in da znamo to pametno uporabljati, saj nam v nasprotnem primeru absolutno grozi družbeni propad. Pristni stiki se namreč počasi izgubljajo. Naša generacija še nekako stoji z eno nogo v realnem svetu. Skrbi me za mlajše. Koliko otrok se danes še igra zunaj, si danes otroci še postavljajo bunkerje? Občutek imam, da internet in televizija postajajo neke vrste sodobne varuške otrok.

Mogoče bi tu izpostavila tudi mojo izkušnjo. V času študija sem imela prakso v osnovni šoli (likovni pouk) in otroci so morali narediti ilustracijo nekega literarnega dela katerega v tistem času berejo ali pa so ga prebrali za domače branje v šoli. Potem smo se v tej smeri malo pogovarjali in le redko kdo je imel vizijo kaj bi lahko narisal. Potem pa so mi tudi povedali, da ne berejo, da se tako ali tako vse obnove najdejo na internetu. To omenjam zato, ker se mi zdi branje zelo pomembno za neko kreativnost, razvijanje otroške domišljije, za razmišljanje, besedišče, itd. In sodobni otroci to počasi izgubljajo.

Kaj te pri sodobni tehnološki  novomedijski umetnosti najbolj zanima? Katera tema ti je nekako najbližje?

Najraje se posvečam temu tako imenovanemu prehodu iz realnosti v virtualni svet in temu se bom posvetila tudi v magistrski nalogi. Poleg te teme pa me na splošno zelo zanima tudi androidna znanost – tega se poslužujem, spoznavam, uporabljam, o tem berem, raziskujem in nekako sledim dogajanju oziroma razvoju.

Festival Speculum Artium (v nadaljevanju S.A.) je v Trbovljah prvič »gostoval« maja leta 2009. Odmevnost dogodka je bila velika in posledično se od leta 2009 festival zgodi vsako leto. Na festivalu S.A. 2011 so se umetniki ukvarjali z temami, ki so življenjsko povezane z odnosom znanosti in umetnosti. V svojih temeljih pa se je festival naslanjal na pretekle festivale in njihove organizacijske strukture. Nam lahko kaj več poveste o festivalu S.A. 2012, ki bo v Trbovljah potekal od 19. do 21. aprila 2012?

Tema letošnjega festivala je MATERIALNOST – VIRTUALNOST oziroma neke vrste prehajanja iz tega, kako je realnost vedno bolj vpeta v virtualnost. Realnost se izgublja, ves svet postaja nek simulaker. S.A. bo v Trbovljah letos že četrtič, drugače je bil prej ta festival v Ljubljani. A direktor Poznič se je povezal z dvema profesorjema v Ljubljani (z profesorjem Draganom in profesorjem Bučarjem) in ta dva sta se strinjala, da se poskuša ta festival prestaviti v Trbovlje, kjer bo lepo sovpadal v kontekst projekta Trbovlje novomedijsko mesto. Prvo leto je festival dobil dobro kritiko, odzivi so bili zelo pozitivni in tako smo se skupaj odločili, da festival permanentno ostane  v Trbovljah.

Na festivalu sodelujejo umetniki s celega sveta. Prišli so že Mehičani, Španci, celo Japonci, itd. Ljudje pridejo tudi od zelo daleč, saj se festivala večinoma vsi zelo radi udeležijo. Najbolj pa sodelujemo z Dunajsko akademijo in z Linzom.

Na tem festivalu predstavimo tudi projekte, ki so že bili ali pa tiste, ki še bodo predstavljeni na Ars Elektroniki. Letos pa smo povabili tudi znanstvenika o katerem smo danes že veliko govorile – Hiroshija Ishiguro. Predstavili smo mu kaj se tukaj dogaja, povedali več o S.A. festivalu in stvar ga je zanimala. Sporočil nam je, da bi rad prišel. Vsi smo bili zelo veseli in navdušeni. Začeli smo zbirati finance, ampak denarja ni bilo dovolj. Hiroshi ni zahteval visokega honorarja, saj se s tem projektom seli posvetu, ker ga zanimajo odzivi ljudi. On bi namreč resnično rad geminoide vključil v družbo.  Problem se je pojavil zato, ker bi Hiroshi potreboval pet ljudi, transport za pet ljudi iz Japonske do Slovenije pa je bil kar velik zalogaj. Nismo pa želeli zaradi tega močno posegati v samo strukturo festivala S.A. Upamo, da bo Hiroshi še naprej pripravljen sodelovati z nami, če nam po kakšnem čudežu uspe zbrati dovolj denarja. Bilo pa bi super, če bi lahko enkrat prišel k nam v Slovenijo, saj je legenda, nekakšen pionir androidne znanosti. Zaradi njegove genialnosti mu celo pravijo nori znanstvenik.

No, da povem še kaj o S.A. festivalu, kjer bomo imeli tudi delavnico. Orodja, ki jih mi uporabljamo, to kar se mi učimo v Linzu bomo počeli tudi tukaj v Trbovljah. Delavnico bo vodil naš predavatelj, stvari bo pokazal na tak način, da se bodo lahko učili tudi začetniki. Igrali se bodo s senzorji, on jim bo predstavil tehnologijo, naše orodje. Ljudje imajo tako priložnost spoznali, da to ni noben bav-bav.

Sodelujoči pa predstavijo svoje projekte. Imamo pa letos na festivalu tudi novost in sicer simpozij. Pridejo ljudje iz Linza in tudi iz Slovenije in iz ZKM centra (Karlsruhe, Nemčija), ki je eden izmed prvih novomedijskih muzejev v svetu. Simpozij bo zelo zanimiv.

Sodeloval pa bo tudi študent, ki se ukvarja z brain computer interface. Pri tem uporablja neke vrste slušalke, ki ti merijo možgansko valovanje – kako se posameznik odzove na določene stvari, saj se te odločitve vse poznajo na možganih. ARS elektronika center v Linzu ima fasado celo »oblečeno« oziroma prekrito z lučmi. Ta fant je naredil projekt, da si lahko te lučke opravljal z možgani. Si se skoncentriral in so se vžigale in ugašale. Naredil pa je tudi zelo zanimivo računalniško igrico v kateri sta se dva pretepala s končnim ciljem – ubiti drugega (klasika današnjih računalniških igric). Dve osebi sta potem to igrico igrali vendar nista uporabljali tipkovnice ali joysticka, ampak kar svoje možgane. Uporabil je namreč slušalke, ki zaznavajo možgansko valovanje. Zanimiva je bila predvsem situacija, ko sta igrico igrala sin in oče, fant in dekle, itd. Med igranjem si se moral popolnoma skoncentrirati na dejstvo, da boš ustrelil svojega sina, ali obratno, sin očeta. Zanimivo je, da to ljudem kar dobro uspeva.

Se ti zdi projekt oziroma program Trbovlje novomedijsko mesto velik korak za naše mesto? Kakšno je tvoje mnenje o tem programu pri katerem tudi sama sodeluješ?

Ta projekt je absolutno ogromen korak za naše mesto. Trbovlje v sebi nosi neko avantgardo, revolucionarnost. Samo spomnimo se, koliko uspešnih umetnikov izhaja iz Trbovelj. Oblikovali so sodobno umetniško sceno in tudi širše postavili Trbovlje na zemljevid sveta umetnosti. Pred 30imi leti se je v Trbovljah zgodil velik BUM s skupino Laibach, ki je sicer še danes izredno uspešna in kakovostna skupina. Vendar kljub temu je čas za nov velik BUM v Trbovljah, ki ga lahko dosežemo s pomočjo novih medijskih projektov. To s čimer je začel direktor DDT Zoran Poznič je absolutno dober in perspektiven projekt. Gospod Poznič je tudi sam umetnik, predvsem pa človek s posluhom za umetnost, odprt in nas resnično vse podpira. Konec koncev tudi jaz ne bi bila v Linzu brez njegove spodbude in podpore.

Ta projekt sestavljajo različni dogodki. Na primer, S.A. festival, različna predavanja, ki jih vodijo tudi predavatelji iz tujine, delavnice, razstave, itd. Del projekta Trbovlje novo medijsko mesto je bila tudi šola oziroma fakulteta, kjer bi bil oddelek za računalništvo in nove medije (računalniška umetnost), ki bi bila v Trbovljah v povezavi z Univerzo v Ljubljani. Žal se zopet vse ustavi pri papirjih, vendar imamo še vedno upanje v to idejo in veliko podpore za uresničitev.

V okviru tega projekta se trudimo tudi, da bi dobili prostore na oddajniku Kum. Prostor je namreč že zelo izpraznjen in neizkoriščen, saj je šlo vse v digitalizacijo. Mi tu vidimo velik potencial, da bi lahko v teh prostorih ustanovili muzej novo medijske umetnosti (tako kot imajo v Linzu ARS Elektronica center, kot imajo v Nemčiji ZKM center). Že sam objekt na Kumu je namreč zelo fascinanten, zato se mi zdi res žalostno, da bi ta prostor propadel. Da se z oddajnikom zgodi ista stvar kot z IPOZEM, z tovarno pohištva, itd. Vse to so bili super objekti, super prostori, ki so počasi propadli. Mi se borimo, da se kaj takšnega ne bi zgodilo tudi na Kumu. Res pa je, da je treba to začeti čim prej, saj so prostori danes še dokaj dobro ohranjeni. Določene projekte bomo počasi začeli »seliti« na Kum, načrtujem pa, da bi tudi svojo magistrsko nalogo, oziroma projekt predstavila na Kumu. Čas je, da res začnemo in pokažemo, da mislimo in delamo resne stvari.

Pri tem pa se mi zdi pomembno omeniti tudi dejstvo, da je bil tudi Linz nekoč industrijsko mesto, prav tako kot Trbovlje. Gospodarstveniki, oziroma ljudje v Linzu so imeli posluh za nove stvari in tako so leta 1979 začeli z festivalom. Na začetku je bilo na festivalu le 20 sodelujočih umetnikov – danes pa je to postala znamka, danes se mesto in prebivalci živijo na ta račun. Festival se je razširil in vsako leto se ga udeleži 500 sodelujočih umetnikov z vsega sveta. Vse to jim seveda prinaša tudi turizem in posledično dobiček. Torej dejstvo je, da je bil Linz propadlo industrijsko mesto tako kot Trbovlje. Te primerjave niso prazne, vsekakor imajo velik pomen. Tudi tujci, ki prihajajo v Trbovlje so navdušeni. Med S.A festivalom imamo namreč tudi ekskurzije – gostom pokažemo elektrarno, naš dimnik, rudniške rove in tujci so vedno navdušeni. Medtem ko smo mi, domačini, nedojemljivi za stvari, ki nas obdajajo. Jemljemo jih kot nekaj samoumevnega, saj jih imamo ves čas pred očmi. Rada bi poudarila, da se vedno odpirajo nove poti in menim, da je to sedaj naša priložnost, ki jo je potrebno zgrabiti z obema rokama. V Trbovljah se da namreč še veliko storiti, nismo še zadnja vas na svetu. V času največje krize je čas za umetnost.

Maša, najlepša hvala!