Mnogi smo v filmih Jamesa Bonda prvič videli brezžični telefon. Takrat ob pogledu na domačega rdečega Iskrinega, ki je kot kip stal privezan na malo mizico v kotu dnevne sobe, niti pomislili nismo, da bomo danes vsi kot James Bond. Hodili po ulici in se po mobilcu pogovarjali z domačimi. Si pošiljali SMS sporočila, plačevali z mobilci v trgovinah, brskali po internetu in brali novice, preverjali vremensko napoved, se povezovali s Facebook prijatelji. Takrat, ko je James Bond prvič telefoniral iz avta, se nam niti sanjalo ni, da bomo nekoč posvojili “nekaj”, čemur bomo rekli internet. To “nekaj” nam je v vsakodnevno življenje prineslo besedno zvezo – NOVI MEDIJI.
Nekoč je bila črna slušalka, črna zavita žica in rdeče telo z vrtljivo črno številčnico ter belimi številkami. Kasneje so vrtljivo številčnico zamenjale tipke. Še kasneje je izginila žica in prišla je antena, za njo displej. Spremenil se je zvok telefona iz brnenja v piskanje, izginila je antena. Nato tudi zvok ni bil več potreben, saj nas je na prihajajoč klic ali sporočilo začela opozarjati – vibra. Ste skozi ta razvoj telefona zaznali pot tehnologije? Tehnologija je tista, ki nam danes omogoča z internetom in mobilnimi telefoni komunicirati s soljudmi v vsakem trenutku, malodane kjerkoli. Uf, pa to še ni nič, ko pomislimo, kaj vse danes zmore in počne tehnologija. Dobrega in slabega.
In kje je torej mesto besedi NOVOMEDIJSKO? Kaj je torej tisto, kar nam festival z razstavljenimi novomedijskimi deli in spremljevalnim dogajanjem pravzaprav ponuja? Ko rečemo – novi mediji, novomedijska kultura, novomedijska umetnost, o čem govorimo? Morda je najlažje, da rečemo takole: Slikar nariše sliko, mi jo gledamo. Slika nam vzbudi občutke (ali pač ne), nas spomni na to, da smo še vedno ljudje (ali pač ne). Sliko kot umetniško delo opazujemo, v nas se nekaj (ali nič) (ne-)dogaja, morda se o njej pogovarjamo s prijatelji, domačimi, ljubljenimi. Novomedijsko umetniško delo pa brez aktivnega sodelovanja človeka (v večini primerov) ne obstaja. Če slika lahko tudi sama po sebi visi na steni in v procesu njenega nastajanja nismo sodelovali – npr. slikarju nismo pomagali usmerjati delikatnih potez čopiča, ki so izraz njegove študije, razmišljanja, občutenja – novomedijsko delo človeka preprosto potrebuje, da z njim sodeluje. Novomedijsko delo človeka ne potrebuje zgolj kot uporabnika, temveč kot soustvarjalca.
Novomedijsko delo – lahko rečemo – brez interakcije, aktivnega sodelovanja, dialoga s človekom (nami) – ne obstaja. Zakaj? Zaradi uporabe tehnologije. Tehnologijo uporabljamo, da ima ona sploh kakšen smisel, svojo vlogo, svoj namen, svoje življenje – da nam služi. In tehnologija je del našega vsakdana. Novomedijska dela pa uporabljajo to tehnologijo ter v sebi združujejo umetnost in znanost, ki pa sta človeku že od nekdaj v službi prihodnosti. Odpirata obzorja, narekujeta nam življenje. V novomedijski kulturi se združujeta v eno. In umetniška občutenja ter znanstvene zamisli nam z novomedijsko kulturo danes ponujajo sodelovanje. Kako? Tako, da npr. na festivalu Speculum Artium soustvarjamo novomedijska dela. Z njimi puščamo svoje sledi v prostoru in času (med drugim, seveda). Umetniki danes postajajo inženirji, znanstveniki, programerji. V umetniška dela vključujejo tehnologijo, ki ni več cilj, ampak orodje, s katerim se ustvarja. Zato je danes za čuječega človeka, ki se zaveda časa v katerem živimo, nujno preizpraševanje samega sebe: “Ali jaz usmerjam tehnologijo ali sebi dopuščam, da me usmerja ona in z njo tisti mojstri, ki jo obvladajo?”
Zaključujem z mislijo, ki je tudi naslov knjige. Njen avtor je Douglas Rouschkof: “Programirajte ali bodite programirani” (angl. – Program or be programmed). Torej – če danes le nemo uporabljamo tehnologijo, jo s čudenjem, navdušenjem ali gnusom (ne-)sprejemamo – je že jutri in tukaj (ja, tudi v Trbovljah/Zasavju!) čas, ko jo moramo začeti (so-)ustvarjati. Vsi smo lahko tisti znanstvenik, ki Jamesu Bondu izdeluje atraktivne mini napravice, s katerimi ima James na terenu lahko večjo zmogljivost od največje atomske bombe. In morda je prav ustvarjanje tehnologije (v dobre namene!) celo najbolj smiselna naloga/odgovornost sodobnega človeka.
Tadeja Bučar,
ki je bila v 6. razredu OŠ, ko smo dobili rdeč Iskrin telefon na vrtljivo številčnico.
