Sprehod

Festivalska razstava Speculum Artium je na ogled, na dotik, na uporabo, na sodelovanje in na soustvarjanje postavila nabor predmetov s tehnološkimi temelji. Bila je kot sprehod med predmeti vsakdana, ki to niso. Modificirani, z dodatno vsebino, sprogramirani, drugačni, polni sporočil. TEPIH in natikači, ki masirajo podplate, smrtonosna ROKA, ki te lahko ubije, GONG, ki ne zadoni, ampak ob udarcu na njegovo namišljeno površino sproži video. OKO, ki te gleda iz stene in v latinščini govori, da smo vsi prasci. Korak zraven je v nebeški belini sijala zavesa, za njo POSTELJA, na katero se je projeciral pretresljiv video. Potem premikajoča STENA, ki je ropotala kot monstrum, ko si se sprehodil mimo nje, reagirala je na svetlobo. Desno ob njej je poplesavala PROJEKCIJA, izgledala je živa, ob skoku v Slavčkovo sobo pa smo trčili v spoliran NAGROBNIK, ki nam je ukradel podobo in jo poslal v neznano. Na sprehodu smo skomponirali svojo himno, kar nam je omogočila TABLICA – novodobni inštrument, ki bi ga Bach in Mozart zagotovo vzljubila ter obvladala do virtuoznosti. Še spust pod zemljo, v pravljično-meditativni vrt z ORIGAMIJI in sprehod je končan. No, kakor za koga … Nekateri smo ravnokar šele začeli s prvim korakom.

Tepih: THE WILL / Lenka Klimešova

Roka: HOW DO YOU DO? / Onur Sonmez & Roswitha Angerer

Gong: TELEGRAF / V.A.T.

Oko: KIBERNETIČNI BOG / Primož Zakrajšek (V.A.T.)

Postelja: BUDOAR / Đejmi Hadrović (V.A.T.)

Stena: SPACTIVE (5VOLTCORE) / Emanuel Andel & Christian Gützer

Nagrobnik: MONOLIT “My God, it’s full of stars!” / Maša Jazbec (V.A.T.) / Zahvale: Tomo Hutar, Marlene Hochrieser, Tiago Martins / Projekt je omogočil: DDT