Zamolčana resnica: Pajkova mreža

by Vid Šteh

20. aprila 2011 (lani!) so prebivalci mesta Trbovlje podali številne prijave o videnju nenavadnega bitja s tipalkami in železnim trupom. Sprva je bilo mišljeno, da so se ljudem zaradi onesnaženega zraka skisali možgani in takšna je bila tudi uradna razlaga dolge roke oblasti. Eno leto kasneje (letos!) pa so med pripravami na znameniti festival Speculum Artium v bližnjem grmovju odkrili nenavaden objekt z zvočnim zapisom tega, kar se je v resnici dogajalo tistega usodnega dne…

I.
Moje ime je X456UZT. Kličejo me Pavliha. Vse imam. Dvestotero oči. Štiri noge. Kovinski trup. Žice, ki me spravijo v gibanje. Čutim hladen asfalt pod sabo. Sem že v gibanju. Nekaj ljudi me občudujoče gleda. Verjetno še nikoli niso videli kovinskega pajka v gibanju. Le kako so dosedaj živeli? Sprejemam še ostale informacije. Zajemam okolje s svojimi težkimi tipalkami. Trbovlje. Ima 17.500 prebivalcev. Nahaja se nekje v središču Slovenije. Slovenija se nahaja nekje v središču vesolja. Gibam se naprej in opazim visoko postavo nekega tipa s kladivom v eni in petrolejko v drugi roki. Stoji popolnoma pri miru in strmi v daljavo. Ne poznam njegovega imena. Njegov obraz se ne spreminja. Je mar robot? Produkt tehnološkega napredka? Zakaj je postavljen tako visoko nad ljudi? Mar igra vlogo neke višje sile? Od daleč izgleda kot varuh mesta. Ljudje ga častijo in prosijo za pomoč. Vendar ljudje v resnici brezbrižno hodijo mimo njega. Niti eden ga ne pogleda. Za seboj zaslišim škripanja tipalk. Zagledam hordo meni podobnih strojev. To so moji kolegi. Z njimi si delim usodo iz temnih kabinetov. Tam so nas sestavili iz vseh mogočih delov. Predstavljamo višek tehnologije. Ljudje nas še vedno občudujejo kot čudo tehnologije. Krenemo mimo božje postave tipa s kladivom in petrolejko. Tam obstanemo. Občudujemo njega – čudo tehnologije. Zanj se nihče več ne zmeni. Razen nas. Nekdo v množici ljudi pove zgodbo o tem čudu. To sploh ni robot. To sploh ni stroj. To je preprost kip. Kip rudarja. Krenemo naprej. Postavimo se pred stavbo Delavskega doma. Ljudje si pašejo oči na nas. Zanje smo bogovi. Bogovi z dvestoterimi očmi in štirimi nogami. Kovinskega trupa niti ne opazijo. Fascinirajo jih naše razgibane žice. So blizu nas. Čutim njihovo bližino. Kljub temu pa je med nami nekakšna razdalja. Na oni strani so njihova življenja. Mi smo na drugi strani. Vsak ima svoje življenje. Vemo za obstoj drug drugega. Z usti bi lahko povedal svoje ime. Pa ne morem. Moje ime je X456UZT. Kličejo me Pavliha.

II.

»Bedaki! Model X456UZT je pobegnil!«
»Kdo?«
»Pavliha, cepci! Pavliha je pobegnil!«

Glasovi mojih gospodarjev so mi pošteno napeli žice. Nisem pobegnil. Samo ta svet me zanima. Rad bi vedel in razumel vse. Kakšen procesor poganja ta svet? Kakšne vrste trdi disk mu je na voljo? Koliko prostora ima za shranjevanje vseh teh informacij in ljudi? Verjetno ima prostora ogromno. Več kot jaz. Več kot vsi mi pajki skupaj. Grafična kartica tega sveta mora biti fantastična. Nebo je pravljično modro. Trava je pravljično zelena. Beton je pravljično siv. Hiše so pravljično bele. Tudi dež je res pravljično moker. Rad bi se skril pred svojimi pobesnelimi gospodarji. Skril sem bom v grmovje in potrpežljivo počakal na konec nevarnosti. Z nerodno izdelanimi tipalkami se zvlečem v grmovje. Temno listje me bode v oči. Moji gospodarji se panično pretepajo med sabo. Krivijo drug drugega za moj pobeg. Krivi so vsi in nihče. Očitno imajo takšen način komunikacije radi na tem svetu. Sedim sredi goščave listja. Gospodarji izginejo po cesti navzdol. Pogledam proti visoki stavbi z napisom KNJIŽNICA TRBOVLJE. Stopim iz grmovja. Prestrašim par ljudi. Neka starejša ženska me lopne z dežnikom po železnem ogrodju. Zraven je njen mož. On me samo začudeno gleda. Verjetno ljudje niso navajeni na mehanske pajke z grmičevjem na glavah. Starejša ženska kliče policijo. S tipalkami jo mahnem čez cesto proti knjižnici. Na tleh leži nek čuden objekt. Ne poznam ga. Izgleda kot kopica papirja. Papir je zvezan s trdo podlago. Na njem nekaj piše. Naslov je Drejček in trije marsovčki. Nato nekdo pobere to knjigo. Začne jo brati z ogromnim navdušenjem. Čudno. Tip z nasmehom prebira zgodbo o treh vesoljčkih. Zakaj potem name gledajo kot na pošast? Nekdo v bližini omeni besedo. Knjiga. Knjiga? Te besede še nikoli nisem slišal. Slišim policijske sirene. Gospodarji so mi vse bližje.
III.

Tipalke me nesejo čez drn in strm. Pred policijo in gospodarji se zatečem v park. Zelena površina me spominja na malce večji bazen s sluzjo. Skrijem se pod neko drevo z ostrimi vejami. Sem v čudovitem položaju za opazovanje ljudi. Sem na varni razdalji. Začnem zbirati informacije. Ljudje so res povsod. Sedijo na klopeh. Se sprehajajo po površini zelenega bazena. Ob cesti čakajo na tiste železne robote s kolesi. So na balkonih bližnjih hiš. Zmedeno jih opazujem. Kam gredo? Kdo sploh so? Vsi se razlikujejo drug od drugega. Niso si enaki tako kot mi. So majhni in veliki. Nizki in visoki. Debeli in vitki. Z daljšimi in krajšimi nosovi. Njihovi lasje imajo drugačno barvo. Še bolj zmedeni so njihovi obrazi. Ves čas se spreminjajo. Nekateri imajo usta navihano potegnjena navzgor in drugim spet žalostno visijo navzdol. Nekatera lica so rdeča in spet druga bela. Kaj to pomeni? Kaj se skriva za vsemi temi obrazi? Kakšne so skrivnosti te presunljive podobe sveta? Ga preprosto ne morem razumeti? Sredi česa se nahajam?

Zagledam drobno žensko bitje z balonom v roki. Teče vzdolž tega čudnega zelenega bazena. Bitje se oklepa balona kot aparature za ohranjanje življenja. Brez balona bitje ni nič. Bitje pove, da je srečno. Nato malemu ženskemu objektu balon uide iz rok. Zleti proti sinjemu nebu. Ni ga več nazaj. Ženska sprosti svoje mišiče navzdol in v očeh se ji naberejo čudne vodne pike. Spustijo se po njenem licu in za seboj puščajo bledo sled. Bitje zašepeta besedo žalost. Nato steče doli po bazenu proti ostalim bitjem. Ta so višja od njega. Tolažijo ga z božanjem po drobni glavi. Bitje ponovno dvigne svoje ustnice. Božanje po glavi je zanimiv postopek obnove materiala malega bitja. V roke zgrabi nov balon drugačne barve. Tokrat je zelen. Zliva se z okolico. Bitje steče proti drevesom. Tam se izgubi in nič več ga ne vidim. Okolica in bitje sta eno. Sprejemam informacije. Moje tipalke bodo pregorele. Naglo stečem nazaj na cesto. Pot me nese na konec in začetek poti. Iz daljave razberem obrise svojih gospodarjev. Jezni so. Kot da jim še nihče od nas ne bi odtaval na krajši izlet.

»Glej ga, lumpa!«
»Kaj se pa to pravi, da nam jo kar takole pobrišeš?!«

V meni se ponovno prebudi želja po pobegu. Tega ne storim. Saj bodo še priložnosti za takšne izlete.

IV.

Vsake pustolovščine je enkrat konec. Gospodarji me peljejo nazaj k mojim kolegom s tipalkami. Čez nekaj časa me bodo izklopili in pustili na hladnem z ostalimi. Še nekaj trenutkov bom del tega sveta. Moj prvi vtis je dober. Ta svet je poln kod in gesel in nepojasnjenih malih skrivnosti. Na prvi pogled deluje na enak način kot naš. Obstajajo funkcije. Ukazi. Opozorila. Nasveti. Vse to ima ta svet. Tudi naš svet ima funkcije. Ukaze. Opozorila. Nasvete. Naša svetova se dopolnjujeta. Naša svetova pomagata drug drugemu. Brez enega ali drugega ne moremo. Pa nasvidenje naslednje leto.