Tiago Martins: Elektronske naprave bi morale biti bolj kot mačke ali psi

by Kim Kern

Mag. Tiago Martins v sklopu festivala Speculum Artium v soboto (21.4.2012) predava na simpoziju: Umetnost in tehnologija na začetku 21. stoletja. Za vas smo z njim  klepetali v Delavskem domu Trbovlje, da poizvemo zakaj se rad vrača v naš kraj, kaj poučuje na delavnici festivala, o čem bo predaval in kakšne projekte načrtuje v prihodnosti.

Tiago Martins (foto: Aleks Kus)

Kje ste se prvič »srečali« z novomedijsko umetnostjo in kaj je tisto kar vas pri tej vrsti umetnosti najbolj navdušuje?

Hmmm, kje sem se prvič srečal z novomedijsko umetnostjo?! To se vam bo najbrž zdelo smešno, ampak z novomedijsko umetnostjo sem se prvič srečal, ko sem prvič v življenju igral video igrico. Sem eden izmed tistih ljudi, ki verjamejo, da je lahko tudi igrica zelo povedna medijska umetnost. Seveda ne trdim, da so vse igrice dobre in da so vse del umetnosti, vendar nekatere med njimi pa so prava umetnost. Prvič sem torej to navdušenje začutil, ko sem bil star 5, 6, ali 7 let.
Bolj profesionalno sem se zavedel kaj sploh novomedijska umetnost je, leta 2005/2006, ko sem delal v raziskovalni skupini na svoji fakulteti na Portugalskem. Šli smo na nekaj konferenc, da bi predstavili svojo raziskavo, ki je bila s področja  multimedijev, kar pomeni, da ni vsebovala veliko stvari o programiranju ali o sistemih. Na teh konferencah sem spoznal osebo, ki je bila takrat ena izmed predavateljic. To je bila Christa Sommerer, ona je medijska umetnica. Tako sem prišel v kontakt z informacijami na kakšen način lahko računalnik, programska oprema, itd. postanejo mediji oziroma orodje za umetnost. To je bilo okoli leta 2006, naslednje leto pa sem pridobil dodatne izkušnje, ko sem obiskal festival ARS ElektroniCa v Linzu. Tja sem odšel študirati, se učiti. Lahko bi rekel, da so bila to moja bistvena srečanja s to vrsto umetnosti.
O tem kaj me najbolj navdušuje nisem nikoli razmišljal. Mislim tudi, da mi o tem ni treba razmišljati. Stvari sem enostavno želel narediti in naredil sem jih. Če pa izpostavim eno stvar, ki me nekako navdušuje, pa je to dejstvo, da jaz verjamem, da novomedijska umetnost ima retoriko, sedanjost in da uporablja materiale in medije, ki so pogosto uporabljeni za množične medije in za zabavo. Ljudje se tega navadijo, s tem nekako odraščajo. Torej bi lahko rekli, da ta vrsta umetnosti daje nek občutek domačnosti. Seveda nočem reči, da si ne moraš biti domač s sliko, vendar danes je medijska umetnost morda bolj privlačna zaradi dejstva, da  ljudi pritegne, če se nekaj sveti, utripa ali premika in s tem novomedijska umetnost pridobi pozornost. Morda lahko nekdo meni, da je tako tudi pri slikah, fotografijah, performansih. Vendar menim, da smo si danes nekako bolj domači z internetom, telefoni … Mogoče je to pravi način, da pritegnemo ljudi, da jih bo bolj zanimala umetnost. Da jih s tem občutkom domačnosti povežemo tudi z umetnostjo. Ne pravim, da je to najboljši način ali edini možni način, pravim samo, da je to ena izmed možnosti, kako ljudi pritegniti v svet umetnosti. To je le eden izmed vidikov. Drugi vidik pa mislim, da je to, da ta umetnost odpira možnost dialoga med umetnikom in publiko. Je veliko stvari, ki jih lahko posreduješ, ampak še bolj pomembno se mi zdi, da obstaja veliko različnih možnosti, kako jih posreduješ. Posreduješ lahko statično sporočilo ali pa postaviš »orodje«, ki je ljudem na razpolago. Ta orodja uporabiš kot neko vrsto manipulacije, ki potem »proizvede« oziroma pripelje do rezultata. Seveda je odziv, ki ga ta umetnost povzroči, različen od posameznika do posameznika. Če pa ljudje ne najdejo nobenih globokih pomenov ali duhovnih sporočil pri poizkušanju te vrste umetnosti, se bodo ob tem vsaj zabavali. In to so te stvari, ki jih imam jaz najraje. Menim pa, da mi določeno veselje prinaša tudi dejstvo, da se pri delu z računalniki počutim nekako udobno in prijetno, saj to znam delati. Če pa mi daš v roke čopič in želiš da kaj naslikam, pa najbrž iz tega ne bo nič.

V soboto (danes) predavate na simpoziju. Kaj je tema tega simpozija oziroma o čem boste predavali?

Tema mojega predavanja je “Igrive meje fizičnega in digitalnega (angl. – Playful merging of the digital and physical)” oziroma, kako se sploh pojavlja fizično in digitalno. V osemdesetih se je pojavil pojem o virtualni realnosti. Ti samo sediš na stolu ali lebdiš v prostoru in imaš svoje telo kot orodje ali pa imaš podatkovno rokavico. Si čutno potopljen v prostoru, ki fizično ne obstaja. Smo že v letu 2012, a se to še vedno ni zgodilo. Dejstvo je, da za to potrebuješ zelo drago in specifično, že skoraj znanstveno aplikacijo. Torej ta ločitev duše in telesa, da lahko pustiš telo sedeti nekje zunaj, misli oziroma dušo pa preneš v drugo vrsto realnosti … Osebno nisem popolnoma prepričan, da se lahko kaj takšnega zgodi jutri ali čez deset let. To je stvar oddaljene prihodnosti. Seveda pa je to samo moje mnenje.

Jaz sem veliko bolj navdušen nad tem kar se počasi že dogaja. V tem vidim neke vrste elegantno rešitev. Se spomnite časov, ko ste morali, če ste želeli govoriti s prijateljem po internetu, sesti pred velik računalnik z velikim ekranom. Danes pa ne sediš pred ničemer, v rokah imaš le svoj telefon in na primer s prijateljem klepetaš preko interneta. Tako nisi »prisiljen« sedeti doma pred računalnikom, lahko si na avtobusu, vlaku ali pa na wc-ju. Vse to je danes že zelo realno, blizu tvojemu življenju. Še vedno pa imamo to zavedanje o tem kaj je fizično in kaj digitalno. Ko primeš telefon in gledaš na ekran – v tistem trenutku nekako nisi več tu. In če hodiš po ulici, je možno, da ne vidiš prelepe cvetlice ob cesti ali da je mimo tebe pravkar šla ljubezen tvojega življenja in ti si jo zamudil, ker si gledal na svoj telefon.

Kot otroci se skozi razvoj dotikamo stvari, jih čutimo, nato povemo kako se tej stvari reče, damo to v usta itd. Tako začnemo nekako dojemati, sprejemati svet. Torej še en pojem, ki se je pojavil – je svet, kjer so vsi predmeti pametni. Predmeti imajo računalnike in neke vrste inteligenco. Na primer, moja skodelica kave lahko pove, kje je bila ta kava narejena, koliko kofeina vsebuje, itd. In ne samo predmeti, v mislih imam tudi bolj intimne stvari. Že mobilni telefon je danes neke vrste intimni predmet. Na njem imamo namreč fotografije prijateljev, sporočila, zapiske… In če izgubiš telefon te skrbi kdo bo videl stvari, ki jih imaš na njem. Jaz sicer na telefonu nimam nekih »skrivnosti«, vendar tam so slike mojega dekleta in nečakinje, zato bi najbrž imel občutek, da je nekdo vzel delček mojega življenja.

Od tu torej prihaja moja ideja o igri. Torej digitalno in fizično bosta sobivala. Ta pojem o digitalnem in fizičnem, morda ni tako pravilen, kot smo mislili. Na koncu je nekako vse fizično ali morda na koncu nič ni fizično. To je smer v katero mislim, da se bo svet razvil v bližnji prihodnosti. Ni nujno, da se bomo zaradi tega počutili odrezani oziroma oddaljeni od sveta, gre za to, da bomo v interakciji s svetom na drugačen način. Morda je vse to povezano z mojo željo, da bi videl predmete prenesene v življenje. Ker sem že malo naveličan in utrujen od ekranov in sedaj postajam naveličan tudi dotikanja teh ekranov, ki so vedno ravni, gladki in hladni. Popolnoma drugače se je dotikati mačke ali psa. Torej te elektronske stvari bi morale biti bolj kot mačke ali psi. 

(foto: Robi Ahlin)

Letos ste že četrtič v Trbovljah na festivalu Speculum Artium, kajne? Mi pa smo slišali »govorice«, da boste morda kasneje v Trbovljah delali tudi svoj umetniški projekt?

Da. Ta projekt je že dokončan in je tudi že bil razstavljen, vendar le za kratek čas. Ker pa sem vanj vložil veliko truda in ljubezni, bi rad ta projekt še kdaj predstavil.  Projekt se imenuje Vicilenje (poljsko) kar pomeni utelešenje ali inkarnacija in je nekakšna zgodba duhov. Zamislite si nekakšno gotsko malo zgodbo (small story). To ni ne knjiga, ne zgodba gledanja na ekranu, temveč je predstavljena kot radijska igra. S tem namigujem na dejstvo, da to zgodbo poslušaš podobno kot poslušaš tudi radio. Le da moraš v mojem projektu točno na določenih mestih (op.p. – po prostorih/ulicah mesta), poslušati določene posnetke zgodbe. Imaš napravo, ki jo daš v ušesa. Nato stopiš ob zid (op.p. – npr. hiše na ulici) in nekako poslušaš spomine prostora, saj je zgodba narejena kot, da je spomin prostora. V bistvu je to zgodba prostora in zgodba glavnega lika, vendar ne želim vam povedati preveč, da ne bom pokvaril konca.

Torej gotska grozljivka, ki govori o dekletu, ki je umorjena in nato še o tem kako nekaj pride nazaj z namenom, da bi se maščevalo. Vse skupaj je nekoliko podobno limonadi, saj nismo imeli namena pisati dejansko mojstrovino, temveč smo se igrali s projektom za Art boom festival, ki je potekal v mestu Krakow na Poljskem. Tam je vsako leto tekmovanje, ki se imenuje Fresh-zone in je namenjen mladim umetnikom, ki še niso uspešni. Torej, da bi postali uspešni, smo se prijavili na tekmovanje in od dneva, ko so nas sprejeli, do dneva otvoritve,  smo imeli mesec in pol časa, da smo vse pripravili. To seveda ni bilo lahko, saj je potreben tudi del, ki zazna določene elemente in premike, nazaj predvaja glasbo, ima svojo baterijo, svojo logiko in še in še. Delali smo s knjigami in filmi, na primer. Mimogrede, menim, da so knjige fantastične, saj ti dajejo prostor za svojo lastno domišljijo oziroma predstavo, ki jo oblikuješ ob branju. V filmih pa je skoraj vse že podano, narejeno. Pisanje zgodbe za posebno utelešene izkušnje, kjer sam hodiš okoli, kot v primeru tega našega projekta, ima seveda veliko več omejitev. Izziv je, kako lahko poveš zgodbo brez da bi zmedel osebo, ki zgodbo posluša. No, v mojem primeru se je bilo potrebno osredotočiti tudi na to, da bomo osebi res dali občutek, da posluša zidove. Potrebno je bilo tudi posneti glasove, kar je bilo kar komplicirano, vendar so nam zelo pomagali igralci. Prijateljica, ki je sodelovala v tem projektu, je uredila moj tekst in predvsem izključila pripovedovalca, ki se ji je zdel nepotreben. Strinjal sem se z njo, saj je bilo potrebno obdržati to iluzijo o poslušanju zidov. Lotili smo se tudi izbiranja prostorov. Odločili smo se za neko sosesko v mestu, da ljudem ne bi bilo potrebno prehoditi celega mesta, da bi slišali zgodbo. Na koncu smo ugotovili, da je območje, kjer se dogaja zgodba, vseeno zelo veliko, saj si potreboval tri ure, da si šel skozi celotno zgodbo. Na koncu si celo našel kos nakita, ki sicer ni vreden, vendar našel si ga sam in lahko si ga obdržal. Torej vse skupaj je bil kar velik projekt in bil je res dolg in naporen mesec in pol. Poleg vsega tega je bilo težko tudi zato, ker sem bil jaz v času projekta v Linzu, soustvarjalka pa v Krakowu. Najbrž si lahko predstavljate kako zapleteno je bilo.

Ker imam ta projekt tako rad in ker je bilo vanj vložene toliko ljubezni, sem menil, da bi moral ta projekt ponoviti še nekje drugje. Seveda to predstavlja tudi izziv – jezik. Projekta namreč ne morem predstaviti točno takšnega kot je bil na festivalu na Poljskem, saj je narejen v poljskem jeziku, katerega menim, da ne razume veliko ljudi. Žal pa pri tej vrsti projekta ni mogoče imeti podnapisov. Seveda sam tudi nimam denarja, ki bi ga lahko vložil, vendar menim, da je tukaj (op.p. – v Trbovljah) veliko ljudi, ki bi mi pomagali v dobro tega projekta in da bi v tem času tudi uživali. Tudi mesto Trbovlje je skoraj popolno za ta projekt. Naredil bi ga v starem delu mesta, kjer je stara cerkev, prva hiša… Da nam že mesto, kjer je zgodba predstavljena, daje občutek starosti, govori o preteklosti, o stvareh, ki so šle mimo, o duhovih, spominih, itd.
Kdaj bo to narejeno? Ne vem. Razmišljam o tem, da bi to naredil, razmišljam kako bi to naredil, vendar ne sedaj. Trenutno je preveč drugih stvari.

Nam prosim poveste kaj o delavnici, ki jo vodite in poteka v predavalnici v Delavskem domu Trbovlje? Jaz imam občutek, da je treba biti pri delu zelo natančen in vztrajen. Vendar vseeno deluje zelo zanimivo…

Ko imaš nabor orodij ni nemogoče, da se naučiš kako jih uporabljati. Vendar je veliko lažje, če imaš nekoga, ki ti pokaže proces. Nekoga, ki spremlja tvoje delo in ti daje občutek, da je blizu in da ga lahko vprašaš za nasvet, ko ne veš kako naprej.
Delavnica v Delavskem domu Trbovlje je ARDUINO delavnica (link na http://www.tnm.si/2012/ustvarjalna-delavnica-novega-casa-arduino/). Ta naprava dela ne naredi super lahkega, naredi pa delo z elektronskimi stvarmi veliko lažje. To je neke vrste elektronska tablica na katero lahko priklopimo kakšne senzorje, lučke, motorje, itd. Na zelo osnovni ravni si predstavljajte, da želite narediti neke vrste robota. Ta naprava bi to olajšala. Pogosto se poslužujemo tudi interaktivnih medijskih projektov, kjer imaš predmete, ki imajo neke vrste vedenje, ki vedo nekaj o okolju, temperaturi, itd. Seveda počasi s preprostimi senzorji ustvariš nekaj, ki ve več kot drugi posamezni deli.

Na delavnici smo se srečali z osnovami kako povezati stvari na napravo, kako programirati potrebne kode, itd. Mislim, da je zelo težko, ker delavnica ni niti programska niti elektronska, ampak je malo vsega v enem tečaju. Tako skoraj nikoli nimaš vse pod nadzorom, ampak imaš vsaj boljši vpogled v stvari. To je odprta kodna platforma, ki ima veliko skupnost, kar pomeni, da lahko že od čistega začetka ali potem, ko že nekaj znaš, greš na internet in raziskuješ kaj so naredili drugi, ki so ponavadi svoje znanje pripravljeni deliti. Tudi jaz bom udeležencem na zadnjih treh delavnicah omogočil, da delajo kar si želijo in jim pri tem pomagal.
Še enkrat ponavljam, da to ni lahko, vendar menim, da je delavnica dober način, da pridete do delčka tega znanja in mogoče lahko naredite nekaj vikend projektov ali če ste zainteresirani za interaktivne umetniške stvari ali samo delanje smešnih stvari za vaše otroke, karkoli pač želite. Menim, da je to odlično orodje in da je zelo lepo, če imaš to znanje. Konec koncev veste, to je znanje. In jaz menim, da ti znanje omogoča videti tudi druge stvari v novi luči.

Tiago, najlepša hvala!