Playground

by Vid Šteh

(vižual: Tadeja Bučar)

Ura je bila nekaj čez deseto zvečer, ko je zadnji gost zapustil galerijo. Pisal se je četrtek, oči so me pekle od utrujenosti in v nogah nisem čutil nobene aktivnosti. Dobil sem občutek, kot da me meče vzdolž velikega prostora z video inštalacijami in portreti vseh nam neznanih virtualnih svetov. Čutil sem, da se spreminjam tudi sam v neke vrste mašino, prazen avtomat za premlevanje vseh debat, ki so se vlekle čez cel ljubi dan kot dolgočasna jutranja meglica. Pa vendar sem bil zadovoljen; postelja je čakala name, v mislih pa mi je sledil nek občutek zadovoljstva. Ugasnil sem luči in vse je utonilo v temo. Vse slike, ki so bile še pred nekaj urami deležne mnogih kompleksnih razprav, so postale zgolj madež na belem stropu. Vse inštalacije, ki so v naše možgane projecirale umetne svetove, so se v utripu sekunde spremenile v povsem običajne škatle z mnogimi gumbi. Zazehal sem in se pomaknil proti vhodu. Roke sem tlačil po žepih in iskal ključe galerije. Za trenutek sem se ustrašil, da jih nimam, da sem jih nekje pozabil, kot je bilo pri meni v navadi. Vendar skrbi je bilo kmalu konec. Našel sem jih.

Že ko sem prijel za kljuko vhodnih vrat, me je presenetilo neko nenavadno sikanje za mojim hrbtom. Počasi sem se obrnil nazaj in strmel v temo. Ta občutek sem vedno sovražil; zavedaš se, da je nekdo v prostoru, vendar ne moreš jasno določiti, kaj ali kdo bi naj to bil. Pograbil sem žepno svetilko in se vrnil v galerijo. Snop svetlobe je ujel nenavadne sence portretov in postavljenih računalnikov. Ko sem se prebil do zadnjega dela galerije, kjer je eden od umetnikov razstavil čudovito inštalacijo z origamiji, sem ponovno zaslišal srhljiv zvok, tokrat malce drugačen. Sikanje je nadomestilo šelestenje, kot da bi nekdo premikal težko nogo po kupu listja. Pogled sem obrnil proti skulpturi drevesa iz papirja in zazdelo se mi je, da se to premika. Res! Veje so se spremenile v kremplje in skozi papir sta se izvrtali dve luknji, v katerih je žarel rdečkast ogenj. Drevo je postalo demon, neka skrivnostna entiteta, ki je ne bi rad srečal niti v najhujši nočni mori. Prestrašeno sem odvrgel žepno svetilko in se zaletel v nekaj računalnikov, ki so se nenadoma prižgali in velikanski ekrani na stenah so me oslepili s hipnotično modro svetlobo. Drevo je še vedno opletalo s svojimi parkljastimi rokami in me naglo zgrabilo za nogo. Počutil sem se kot kakšen neumen junak še bolj neumne grozljivke. Na srečo sem se uspel osvoboditi drevesnih krempljev in hitro sem jo ucvrl proti izhodu. Vendar mi je tema v galeriji močno zagodla in namesto vhodnih vrat sem pred seboj zagledal še en del galerije.

Stopil sem dva koraka naprej in iz teme je prihajal šum, ki me je spominjal na zvok mahanja s krili. In res – proti meni je iz trde teme zletela jata origami metuljev in se mi zatikala v lase kot posušeni kosi lepila. Z rokami sem opletal na vse strani, skušal odgnati nadležne živalce in poskakoval naokoli kot bi me obsedel hudič. Glede na to, kaj sem videl pred seboj, sem že razmišljal o možnosti, da bi poklical na pomoč kakšnega duhovnika, da bi nad mano izvedel eksorcizem, pa vendar nisem imel veliko časa za razmišljanja o tem. Prebijal sem se skozi morje origami metuljev, vendar sem ob tem trčil ob nekaj trdega, se spotaknil in zgrmel po tleh. Dvignil sem glavo in kot v kakšnem slabem filmu sem pred seboj zagledal množico ošiljenih zob. Ti zobje niso pripadali nobenemu bitju, ampak origami tulipanu, ki se je na pol poti do razvoja odločil, da postane mesojedec. Kot pes je šavsnil proti meni in me ranil po licu. Kapljica krvi je padla na tla in tulipan je nenadoma iz stebla pognal še nekaj več glav z zobmi, ki so slinasto lezle proti meni. Čutil sem, da izgubljam stik z resničnostjo. Le od kod prihaja ta groza?

Uspel sem se za silo spraviti na noge in steči proti vhodu, vendar pred mano se je pojavila nevidna stena, ki me je odbila nazaj v objem pošastnega origamija. Še enkrat sem se zagnal v steno in spet sem se odbil kot žogica za ping pong. Nato so se vse stene v prostoru obarvale s hipnotično modrino, mimo katere so plavale debele proge, ki so oddajale čuden zvok, podoben šumenju televizijskega ekrana. Nad mano se je zginjalo nebo origamijev in na drugi strani galerije so stali ljudje in me zijali kot v osmo čudo sveta. Z roko sem potrkal po nevidni steni, ki je bila v resnici ekran in pred njega je stopil nek skuštran umetnik s sončnimi očali. Origamiji so prekrili moje telo in lahko bi celo postal eden izmed njih, vendar je v zadnjem trenutku nekdo ugasnil luč v prostoru.
Da, to sem bil jaz. Nepomembna figura sredi zelo pomembnega performansa. Jaz sem bil neke vrste Tarzan džungle iz origamija. Ustvaril me je umetnik in bil sem glavna zvezda nenavadne predstave, ki je v nekaj dneh privabila ogromno ljudi. Moj prostor je bil računalniški zaslon in nevidne stene so bile meje, do kamor je segla umetnikova domišljija. Origami in jaz smo se postavili nazaj na svoja mesta, čakajoč novo skupino obiskovalcev. Potem pa spet vse od začetka.

Ura je bila nekaj čez deseto zvečer, ko je zadnji gost zapustil galerijo…

Konec