Jens Barth: razvijalec programske opreme / medijski umetnik / oblikovalec

by Kim Kern

“Predstavljanje projekta in delo v Trbovljah je zelo prijetno ne glede na to, da festival ne obišče enormna množica ljudi. Meni je tukaj všeč, saj se z vsemi pogovarjam. Vsi smo si nekako blizu. Na drugih festivalih je takšna množica ljudi, da nikomur nimaš časa nič povedati. Sediš poleg svojega projekta in se počutiš oddaljen od ljudi,” pravi Jens Barth, ki se torej na festivalu Speculum Artium počuti dobro.

 

V soboto ste predavali na simpoziju Umetnost in tehnologija na začetku 21. stoletja, ki je potekal v okviru festivala Speculum Artium. Kaj je bila tema vašega predavanja?
Na simpoziju sem najprej povedal nekaj o ZKM-ju. To je center za umetnost in medije v Nemčiji (Karlsruhe) kjer delam že 3 leta. V bistvu je to tudi muzej, ampak nekako presega meje muzeja. Delajo tudi raziskave in se trudijo najti poti za uporabo sodobne tehnologije in reagirati na hitre spremembe današnje tehnologije. Ker delam zanje sem bil povabljen in razložil bom nekaj o centru ZKM in o delu, ki ga jaz opravljam za ta center. Jaz namreč delam na razvoju programske opreme, sem pa tudi medijski umetnik in oblikovalec. Študiral sem računalništvo, sedaj pa sodelujem in delam tudi z drugimi umetniki. Oni dajo idejo jaz pa to idejo programiram.  Delam tudi z veliko slavnimi umetniki, kot je na primer Peter Weibel. V zadnjih dveh letih sem razvil štiri aplikacije za iPhone in iPad, ki dejansko imajo nekakšno povezavo z umetnostjo. Rad bi povedal torej kaj je posebnega pri teh aplikacijah, kako delujejo in kaj je pri njih tako zelo zanimivo.
Povejte nam kaj več o projektu MUSIC BOARD, ki ste ga naredili skupaj z umetnikom Petrom Weibelom in ga tudi predstavljate na festivalu Speculum Artium.

(foto: Robi Ahlin)

Ja, Petrova ideja je bila, da bi ustvarila glasbeno tablico (angl. music board) in jaz sem potem to razvil. Music board je neke vrste inštrument, je nek nov pogled oziroma način kako sestavljati glasbo ali kako se igrati z vzorci ali različnimi melodijami.
Imaš nekakšno virtualno tablico (board) in vsako polje na tablici predstavlja drug zvok oziroma noto. Ko se torej dotakneš določenega polja, zaslišiš tudi točno določen zvok. To tablico pa lahko tudi zamenjaš, obrneš, zavrtiš ali pa jo sestavljaš. To je neka vrsta ustvarjanja, pri kateri lahko iz zelo majhne nastavitve not in vzorcev ustvariš precej veliko kompleksnost s tem inštrumentom. Torej to je možnost za vsakega posameznika, da odkrije v sebi nek talent za skladanje glasbe. Spoznavaš v bistvu bazični material in to ni linearni stil skladanja, ampak skladanje, ki potrebuje in uporablja prostor in čas. Prej pa so uporabljali samo čas. Tudi Mozart in Bach sta operirala z matematičnimi načini za ustvarjanje sprememb na osnovnem materialu. Prav tako je tudi Schoenberg uporabljal le 12 tonov oziroma not in z njimi ustvarjal različne variacije.

 

Kako poteka sodelovanje med umetnikom in programerjem? Kako sta si razdelila delo?Če je dovolj prostora in če je pri delu prisotno zaupanje, potem je sodelovanje lahko zelo uspešno. Zame je to delo izredno zanimivo. Res pa je tudi, da zelo veliko umetnikov ne zna programirati. Želim povedati, da danes nimamo enega genialnega umetnika, ki bi vse naredil popolnoma sam. Zelo pogosto pri ustvarjanju sodeluje skupina ljudi in na koncu nekako ne moreš reči kaj dela projekt zanimiv. Ali je to ideja, ali izgled ali kaj drugega. Veliko detajlov je v bistvu prepuščenih drugim ljudem tako da na koncu nekako ustvarijo eno stvar skupaj in velikokrat se pojavlja vprašanje čigavo ime bo napisano pod projektom.
Jens, najlepša hvala za pogovor!