Izletna točka nič

by Vid Šteh

I. Generacija, ki je ni

Najprej nekaj splošnih podatkov. Pisala se je sončna aprilska sobota. Urini kazalci so poskakovali nekje med dvanajsto in eno popoldne. Bili smo štirje; naša vodička Iva, Marko iz Ljubljane, Maja iz Zagorja in jaz iz Trbovelj. Štirje predstavniki mlade generacije iz Zasavja na potovanju skozi to zmedeno dolino smoga in premoga. Ne bom vas utrujal z globokimi psihološkimi portreti naših glav, saj se na začetku sploh nismo poznali med seboj. Bili smo anonimni zasavski pobalini, neke vrste izgubljena mladina z nejasnimi perspektivami za življenje. Imeli smo polno glavo Slovenije in Slovenija je nas imela polno glavo.  Tiste sobote smo se odločili, da gremo na izlet. Malce gor in dol po podeželju, malce po Trbovljah – kamor nas bo pač pot ponesla, smo si rekli. Iva je sedla za volan kljub Markovem prepričanju, da so ženske čustveno nestabilne za vožnjo avtomobila, toda naša vodička mu je naklonila tako strupen pogled, da se je skoraj podelal v hlače in obmolknil.  Jaz, Maja in nezadovoljni Marko smo se vrgli na zadnje sedeže avtomobila in izlet se je začel.

II. Partizanska vstaja

Vozili smo se čez drn in strn, mimo mene so plavali mlečni oblaki, pozeleneli travniki in rumena gorovja, nad katerimi je puhal gost dim iz tovarne na drugem koncu dežele. Iva je omenila, da si gremo pogledati neko domačijo, v kateri je pred davnimi leti potekal prvi sestanek komunistične partije ali nekaj podobnega. Ne vem, nikoli se nisem kaj prida zanimal za zgodovino, če sem čisto odkrit. Je pa res, da mi je takrat že dovolj živcev požrla Maja, ki je bila na mojo nesrečo zagrižena ekologinja in mi je ves izlet pripovedovala o tem, kako je naše malo mesto z dimniki zastrupilo vse prebivalce in nad njimi izvajalo genocid. Zavijal sem z očmi, ona pa je še vedno blebetala o globalnem segrevanju, nevarnih plastičnih vrečkah, ozonski luknji in redkvicah. Nisem je sicer poslušal, vendar njen piskajoči glas mi je šel hudo na živce. Naš avtomobil je premetavalo po peščeni neurejeni poti kot bi bil teniška žogica in za prvim ovinkom smo nenadoma obstali pred drevesom, vrženim čez cesto. Kot vkopani smo strmeli v podrto drevo, kot da bi ga prvič videli.

Nato sem zaslišal neko kričanje in opazil skupino oboroženih možakarjev, ki je tekla iz gozda, za njimi pa se je valila črna gomila prav tako oboroženih možakarjev s čeladami na glavi. Nekateri so vpili po slovensko, drugi po nemško, skozi veje sem opazil ogromne zastave s črnimi križi in rdečimi zvezdami, ki so plapolale v vetru kot da se borijo za prevlado nad nebom. Prva skupina možakarjev je bila v resnici armada gibčnih partizanov, ki je streljala nad drugo skupino, katero so seveda predstavljali pripadniki tretjega rajha. Kričali so drug na drugega, krogle so rezale zrak kot podivjane in dim iz izstreljenih pušk se je dvigoval tako hitro kot jutranja megla. Partizani in Nemci so stekli mimo nas, kot da zanje ne obstajamo in izginili ob vznožju hriba, kjer smo se tedaj nahajali. Za njimi so ostale le zlajane pesmi o domoljubju in vonj po smodniku. Nismo bili pretirano šokirani nad sicer bizarnim dogodkom in Iva je zapeljala avto nazaj in našla neko stransko pot, prekrito z listjem in blatom. Tako smo nemoteno nadaljevali pot proti vrhu.

Naposled smo prispeli do neke starejše domačije. Najprej sta nas pozdravila dva zdolgočasena psa z zavijanjem v nebo, kot da tam ne bi bilo sonca, ampak luna. Verjetno sta bila zaljubljena, mogoče celo drug v drugega, kdo ve. Za trenutek smo se počili pred domačijo, ko je znotraj hiške nekaj zaropotalo. Pogledali smo skozi bližnje okno in videli skupino mladih jeznih možakarjev s čudnimi brki in v sivih oblačilih. Energično so kričali drug na drugega in tolkli po mizi. Slišali so se vzkliki Živela svoboda! Živela komunistična partija! Naj živi odporniško gibanje! Nato so po potki navzgor prileteli ravno tisti partizani, katere smo srečali dol ob podrtem drevesu. Peli so tisto znano Nabrusimo kose in pripravljali puške za naslednji napad, ki pride ob zori. Začudeno smo opazovali ta nadrealističen prizor pred našimi očmi, le Iva se je ob pogledu na partizanske vojake vidno dolgočasila, kot da so ji bili od mrtvih vstali partizani neke vrste vsakdanji pojav.
»Na tem mestu je pred točno 75. leti potekalo zborovanje Komunistične partije, katere vpliv se pozna vse do današnjih dni,« je govorila Iva. »Enkrat na teden se vrli borci proti okupatorju in njihovi sovražniki vrnejo v te gozdove, da bijejo svojo nedokončano bitko in izvršujejo svoje nedokončane sestanke za okroglo mizo znotraj te domačije.«
Maja je zavila z očmi. »V Trbovljah pa ste res doma sami komunisti!«

Iz daljave smo zaslišali grmenje letal in bučne eksplozije. Bil je čas, da odidemo. Pred nami se je začelo še eno poglavje nedokončane bitke med partizani in Nemci.

III. Spomin na kolonijo

Deset minut kasneje smo se nahajali v središču urbane džungle. Okoli nas so se nahajali svež beton, razdrobljene asfaltne ceste, nenavadno zelena drevesa in visoke stolpnice. Marko se je skušal prikupiti naši vodički s filozofiranjem o knapovskih navadah, četudi je bila Iva s tem že zdavnaj seznanjena. Napetost med mano in Majo se je rahlo pomirila, saj sva bila mnenja, da bi z večnim iskanjem nevidnih razlik med Trbovljami in Zagorjem zgolj zapravljala dragocen čas in da s kreganjem nisva bila nič manj otročja od butastih politikov, katerim sva se smejala. Iva nas je popeljala vzdolž kolonijskih stanovanj, katerih se je Marko potihem bal, saj je bil prepričan, da v njih domujejo samo podgane in zblazneli potomci kakšnih vročekrvnih komunističnih veljakov, ki skrivaj obožujejo Stalina in pod zemljo pripravljajo gulage za novo tisočletje. Na njegovo vidno presenečenje se je izkazalo, da v kolonijah živijo povsem običajne družine, ki se ukvarjajo s povsem običajnimi stvarmi. Tekajo v trgovine, čistijo preproge, gledajo njim ljube nadaljevanke, hodijo v službo, hodijo na stranišče in ponoči spijo kot polhi. Vendar to še ni bilo vse. Nad nami so se začele prebujati stare zgodbe iz knapovskih dni in blede podobe vseh, ki so nekdaj živeli v teh kolonijah, so plavale nad našimi glavami in odpirale pozabljena poglavja zgodovine Trbovelj.

Videli smo vse. Gospodinja za štedilnikom pripravlja kosilo in odganja razigrane lačne otroke, ki poskakuje okoli nje kot vrtavke. Utrujeni rudar se vrne domov in leže na posteljo, kjer prižge črno belo televizijo in gleda prenos Štafete mladosti. V njemu se prebuja slaba vest zaradi zapravljene plače, ki jo je pustil v gostilni. Gospodinja vihti valjar za pogovor z možem. Na steni družino budno opazuje slika maršala Tita. Otroci veselo kričijo in se igrajo na prašnem dvorišču. Vrata kleti na nasprotnem koncu kolonije so na stežaj odprta in iz nje se zasliši hipnotična glasba starega gramofona. Otroci se nasmehnejo in z njimi tudi vse družine v koloniji. Kakšna idila je vse to.

Potem so podobe odletele kot pisani metulji nekam v daljavo, mi pa smo jim začarano sledili.

IV. Savski zmaj

(foto: Tadeja Bučar)

Metulji so se utopili v sivkastem dimu Termoelektrarne Trbovlje, kamor nas je povedla pot. Stali smo na nasprotnem bregu reke Save in opazovali neverjetno visok tovarniški dimnik, ki velja za najvišjega v vsej  Evropi. Marko je ob pogledu na to ogromno skuplturo skoraj izgubil ravnotežje in zgrmel po bregu v Savo, vendar ga je Maja še pravi čas ujela in pomirila. Iva je nekaj razlagala o zgodovini dimnika, kdaj so ga postavili in podobne informacije, vendar je nihče od nas ni več poslušal. Želeli smo le vstopiti v dimnik in čisto nič drugega. Tekmovali smo v tem, kdo ima več v hlačah, kdo si upa priti do vrha tega visokega objekta in zakričati v dolino, da ga sliši vsak prebivalec Zasavja. Stekli smo čez most in Marko je slavnostno oznanil, da bo prvi prišel na vrh,  lahko pa se mu pridružimo še ostali, da jih bo držal v roko, če nas bo zgrabila panika zaradi višine. Vsi smo se mu kislo nasmejali, nakar je izza vogala pokukala glava – saj to ni res! – velikanskega rdečega zmaja, ki je zakrulil v nebo in švignil proti nam. S kremplji je zagrabil Marka, ki je začel kričati kot – no, pričakovano – ženska in ga ponesel proti vrhu dimnika. Vsi smo se mu smejali, ker je njegov pogum tako hitro poniknil v prazno, vendar pogled na zmaja, ki je na vrh dimnika odvrgel Marka, tokrat kot zgolj črno pikico na modrem obzorju, je bil vsekakor neprecenljiv. Iva nas je pogledala in vprašala, kdo želi biti naslednji. Jaz in Maja sva obmolknila, Iva pa prav tako ni imela želje po vožnji z zmajem. Tako smo hitro zaključili z ogledom dimnika.

V. Nebesa za konje

Marko, posut s sajami tovarniškega dimnika in ostali smo stali na robu velikanskega brezna, kjer se je nekoč kopal premog. Tišina je nadomestila naše besede in čutili smo, da nam ni potrebno reči niti besede, pa bi se vseeno lahko razumeli. Nismo si brali misli, samo izlet nas je na nek način zbližal, postali smo skoraj prijatelji, pa čeprav je bilo za nami zgolj nekaj ur skupnega druženja. Iva, naša vodička, je želela pripraviti govor o premogokopnih združbah v Trbovljah, vendar je na lepem utihnila in nam prepustila, da strmimo v to pusto, pa vendar čudovito naravo. Nenadoma smo začutili, da se nam tresejo tla pod nogami in drevesa na naši levi so začela poskakovati gor in dol. Začudeno smo strmeli v enega najbolj nenavadnih, pa vendar pravljično lepih prizorov; skupina snežno belih konjev samorogov je tekla skozi pokrajino in za seboj dvigala zvezdnati prah. Nikoli prej še nismo videli samorogov in pogled nanje je bil kot ekstaza, podobna učinku, ko vase posrkaš najbolj prijetno drogo na tem svetu. Izgubili smo občutek za realnost, narava se je posrkala vase kot bi bila sestavljena iz barvnih kolažev in naše oči so bile usmerjene zgolj na divji dir teh prečudovitih konj z rogom sredi čela. Ko so izginili za hribom, nas je popadla neka neskončna žalost, kot da smo izgubili delček lepote, katero bi morali ubraniti pred propadom. Ivi se je utrnila solza na obrazu. Pogrešala bom te konje¸ je rekla. Pogrešala jih bom. Z njo smo se seveda vsi strinjali in upali, da se bodo ti čudoviti konji kdaj vrnili nazaj k nam.

VI. Slovo

Sonce se je počasi poslavljalo in na nebu prepustilo prostor za rdečo večerno zarjo. Bil je tudi čas našega slovesa. Izleta je bilo konec in dobil sem občutek, kot da bi ga radi vsi nadaljevali vse tja do neskončnosti. Marko, ki je bil na začetku izleta poln predsodkov o naši dolini, je povedal, da se bo še vračal sem, da so Trbovlje pod vso to plastjo tovarniškega dima, smoga in premoga tudi neke vrste raj na Zemlji. Iva se je nasmehnila, njen namen je bil dosežen in priznati moram, da smo bili vsi navdušeni nad njenim vodenjem. Od prvih trenutkov nezaupanja smo postali skoraj prijatelji, vendar ločili smo se tedaj, ko smo se začeli šele dobro spoznavati. Segli smo si v roko in Maja me je objela, bila sva vsaj dva, ki sva uspela premostiti ovire v večnem sporu med Zagorjem in Trbovljami. Kaj nas je tako zbližalo, mi še danes ni jasno, sploh pa… je mar pomembno?

Nekaj čez sedmo zvečer smo vsi krenili svojo pot in si obljubili, da se ponovno srečamo. Upam, da res. Ta dan je bil preveč dragocen, da bi ga lahko tako zlahka pozabili.